1. Ana kako se je začela tvoja baletna pot?

AK: Moja baletna pot se je začela tako, kot najbrž čisto pri vsaki drugi punčki, ki kot majhna sanja o tem, da bi bila princeska, da bi imela lepe oblekice, kronice, da bi poplesavala in imela rožice v laseh in vse to kar paše zraven. Že kot zelo majhna sem začela z gimnastiko, potem pa so se moji starši premislili in se nekako bolj nagibali k ideji o umetnosti. Želeli so me usmeriti v to, da bi se preizkusila z igranjem inštrumenta,  in takrat se je vse skupaj začelo. Jaz sem namreč zraven glasbene šole opazila sliko, katere se še danes živo spominjam, šlo je za sliko Edgarja Degasa na kateri so naslikane balerine. In takrat sem rekla svoji mami: »ne ne, nočem igrati inštrumenta, jaz bi bila baletka, sem lahko?« In mama je seveda rekla JA! In še danes sem baletka 😊

2. Katera predstava je bila za tebe do sedaj najtežja? Za katero vlogo si se najbolj »borila« in trenirala?

AK: V svoji karieri sem plesala že res ogromno vlog. Lahko rečem, da v bistvu vse klasične balete, tudi zelo veliko sodobnih neoklasičnih. Sodelovala sem s tujimi koreografi, domačimi in tudi z res velikimi imeni svetovnega plesa. Rekla bi da sem imela veliko srečo, saj sem takoj, ko sem prišla v teater začela dobivati glavne vloge. Mogoče je tudi tu razlog, da se nisem nikoli preizkusila v tujini. V Ljubljani sem imela ogromno izzivov, katere sem z veseljem sprejemala. Težko bi izluščila eno samo vlogo. Za vsako se je potrebno pa niti ne boriti, ampak dati celega sebe, svoj maksimum, dejansko se je treba vlogi predat z dušo in telesom. Poglobiti se moraš v zgodbo, glasbo, korake, čustva, želje koreografa, svojega soplesalca, itd. Mogoče pa mi je najbolj v spominu ostala vloga, še iz mojih začetkov, in sicer ROMEO in JULIJA. V tej predstavi je bilo ogromno detajlov, jaz pa sem sama pri sebi mislila, da bom to osvojila z levo roko. Ampak seveda, ni šlo. Koreograf se je že malo jezil name, na koncu je prišlo celo tako daleč, da čeprav sem mu bila zelo všeč za to vlogo, me je hotel odstavit in zamenjat. Takrat sem se zavedala, da bo potrebno dati čisto vse ali pa iz tega ne bo nič. Spomnim se, da sem sama v kotih dvorane ponavljala in vadila vse korekcije, emocije, celo zgodbo in vse podrobnosti, ki jih je on povedal. To sem počela cele dneve, medtem ko so bili ostali prosti ali pa se počeli kaj drugega. To mi je takrat pokazalo, da če daš vse od sebe, da potem lahko uspeš. Predstava je bila fenomenalna, res uau. Tudi kar nekaj nagrad sem potem dobila za to vlogo. Res mi je ostala v lepem spominu 😊

3. Poleg baletnih vlog si nam poznana tudi kot žirantka v oddaji Slovenija ima talent. Kako bi ocenila to oddajo? Kaj ti je dala in ali mogoče sedaj kaj gledaš drugače na mlade generacije?

AK: Slovenija ima talent je genialen projekt, ker vključuje »navadne ljudi«, s tem mislim ljudi, ki dobijo  prvič v življenju priložnost in možnost se pokazati na televiziji in biti del takega šova in spektakla. Tam lahko predstavijo in pokažejo svoje talente in s tem seveda morda tudi tisto odskočno desko za start ali nadaljevanje svoje karierne poti. Meni zelo ljuba oddaja, ker gre za res srčne zgodbe in neverjetne ljudi, ki se pridejo pokazat in nič od tega ni »fake«, nič ni zaigrano, vsi te ljudje pridejo k nam s svojimi zgodbami in realnimi življenji, zato smo včasih resnično ganjeni do solz. Oddajo imam res rada, dala mi je ogromno neke empatije, sposobnost poslušanja in vživljanja v sočloveka in njegovo zgodbo, bi rekla, da sem kar rastla s samo oddajo v zadnjih 13ih letih. Žirantka v oddaji sem postala pri svojih recimo, da 30ih in veliko nastopajočih je bilo starejših in seveda tudi mlajših od mene, zato mi je v velik ponos jim mogoče ponuditi kakšen nasvet in spodbudo, kako nadaljevati in vztrajati pri svoji karieri.

4. Si tudi mama.. kako te je ta vloga spremenila? Kako usklajuješ materinstvo in poslovno pot?

AK: Biti mama mislim, da je najlepša življenjska izkušnja in v bistvu nekaj izrednega, kar se ti  lahko zgodi in tega nikakor ne smemo imeti za nekaj samoumevnega, zato ker skrbeti, biti odgovoren in ljubit z vsem srcem tako malo bitje je nekaj zelo težkega, hkrati pa nekaj najlepšega v življenju. Izredno težko je biti mami in imeti poleg še dve ali tri kariere, mogoče je tudi to šlo potem na škodo mojega partnerskega odnosa, kot se v današnjem času velikokrat zgodi. Pa vendar vse se zgodi z razlogom, iz tega smo se vsi nekaj naučili. Absolutno pa ves prosti čas želim posvečat mojemu otroku, dokler me še potrebuje, ker vem da leta ko sta mami in oči najbolj kul bodo hitro minila 😊

Težko iz poslovnega vidika pa je najbolj v tem smislu, da se konkurenca lahko koncentrira le na službo, na projekte in počitek ter regeneracijo, jaz pa zaprem vrata opere ali televizije in šibam domov. Vendar ne glede na vse, je neprimerljivo s čimerkoli, ker to da te ima doma nekdo tako zelo rad in za katerega je vse to vredno, je resnično nekaj najlepšega. Skratka, biti mama me je pomehkužilo, začela sem se jokat za vsako stvar, veliko stvari se bojim in čisto drugače gledam na svet.

5. Kako izgleda tvoj klasičen dan? Koliko treniraš? Kakšni so treningi?

AK: Moj klasičen dan je dan, ko se pripravljamo na predstave, ko treniramo (zjutraj ob 10h – 1,5 ure treninga kondicije, potem pa naprej še vaje za predstave – te vaje so razmetane čez cel dan). V kolikor imamo zvečer predstavo smo popoldne prosti, zato, da se spočijemo, vendar potem zaradi samih predstav delamo pozno v noč. Tako, da urniki so zelo neenaki, težko se organiziraš za v naprej. Vedno je potrebno prilagajanje, glede na to kako daleč smo s predstavo in pripravami. Delo je kar zahtevno, še bolj pa so zahtevna obdobja, ko poleg snemamo še sezono Slovenija ima talent. Takrat skačem iz opere na pop tv, skuhat kosilo, po otroka v šolo, po možnosti še v Tivoli na sladoled.. 😊 potem zvečer nazaj na vajo, včasih sinčka vzamem kar sabo v opero, tam je že zelo domač, vse pozna.. in nekako bi lahko rekli, da ima privilegij v tem smislu, da ima to možnost.. na dolgi rok bo s sabo nosil nekaj klasične glasbe (ples, inštrumenti). Še vedno pa je moj najljubši večer tisti, ko sva sama doma in lahko brez hitenja pripraviva večerjo, pogledava kakšno risanki in samo uživava.

6. Če bi lahko ponovno izbirala, bi se odločila še enkrat za baletno pot? Bi kaj spremenila?

AK: To pa je vprašanje na katerega težko odgovorim, ker če pogledam za nazaj se je zame baletna pot res lepo razvijala, bilo pa je tudi veliko težkih trenutkov, borb, stresa in žalosti. Prišli so trenutki, ko sem želela obupat in sem si velikokrat rekla, da ni vredno. Tudi, ko me kdo vpraša; »veš moja hčerka bi rada šla na balet«, vedno odgovorim, da je to super tam do nekje 16. – 20. leta, ne pa se s tem ukvarjat profesionalno, zaradi tega ker je pretežak poklic. To je profesionalni šport in umetnost. Zahteva celega človeka, telo in dušo. Res je težka pot in velikokrat sem si želela, da bi šla po kakšni drugi poti, kljub temu, da sem bila zelo uspešna.

7. Najlepše in najbolj težavne stvari baleta?

AK: Najlepše stvari tega poklica so dejansko te, ko veš da se odrekaš, se posvečaš, treniraš, si utrujen, ampak imaš cilj in potem ko pride do predstave, si zadovoljen sam s sabo, ker čutiš že v procesu dela, da si vsak dan boljši in bližje cilju. Potem, ko si na odru, z vsemi kostumi, glasbo, vse to je tak adrenalin in veselje. Zato plešemo, zato smo noro zaljubljeni v balet. Meni osebno so tudi izjemno všeč vse priprave, ki se dogajajo (prvič greš na oder, prvič prideš skozi celotno predstavo, kjer je veliko detajlov, kondicijsko je težko, potem ko imaš prvič make up, frizuro, prva proba kostumov). Vse te stvari so mi tako zelo ljube. Ampak na drugi strani slaba stran tega poklica pa je, da balet zahteva ogromno časa in energije ter fokusa, zgolj in samo v to eno in edino stvar. Zato je časa za »drugo življenje« zelo malo, in to je pa ta velik minus baletnega poklica.

8. Kdaj si prvič slišala za Jeleno Pirkmajer in Cliché ?

AK: Oh, za Jeleno in Cliché pa nekako vem že odkar sem se vsaj malo začela zanimat za modo, rekla bi da že v svojih dvajsetih letih. Jelena je ena tistih prvih v slovenskem prostoru, ki je ustanovila svojo modno znamko in začela s svojo trgovino (butikom) in v bistvu tudi študirala modo pri nas, bila na ogromno modnih dogodkih (raznih fashion weekih, sejmih, prireditvah) vse povsod po svetu in nekako jo sledim in spremljam že vsa ta leta. Blazno sem vesela, da zdaj ne hodim samo mimo njene trgovine, ampak, da zelo pogosto zavijem notri.

9. Zakaj si navdušenka nad Clichéjem? Kaj ti je všeč?

AK: Cliché mi je noro všeč zato, ker so čisto vsi kosi izjemno modni in ženstveni, eleganca seva ven iz vsakega kosa in materiali so božanski. Vidi se, da so obleke izdelane zelo skrbno in premišljeno. Vse to do potankosti spoznaš in občutiš, ko kos oblečeš, kako se ta zlije s kožo in usede na telo. Poleg tega mi je Cliché blizu zato, ker trgovina kot taka poleg ženskih oblačil, ki so narejena v Sloveniji izpod rok Jelene, ponuja tudi ostale dodatke kot so dišave Escentric Molecules, obutev Castaner, nakit Luvj Aj in ne davno tega, so v svojo ponudbo dodali še italijanske superge MOAconcept ter japonske klobučke Mature Ha. Enostavno stopiš v trgovino, izstopiš pa lahko opremljen v celoti, božansko! 

10. Kateri so tvoji top 3 favoriti v naši trgovini?

AK: To je kar težka naloga! Če bi morala izbrati le 3 favorite pa bi nedvomno izbrala plašč JUSTY, ki me je grel letošnjo zimo. V Cliché plašče sem zaljubljena in moj alpaka plašč gre z mano povsod 😊 kot drugi kos bi izbrala najbolj vsestransko obleko SUPERSTAR, ki se lahko spremeni tudi v jopico. Navdušila me je že s svojo močno rdečo barvo, ko pa sem jo oblekla in občutila toplino in mehkobo materiala je morala it z mano. Kot zadnji tretji favorit, pa bom malo pogoljufala in izbrala kar komplet in sicer žametni komplet; blazer SANDINE in kratke hlačke VELVET, zraven pa bi dodala še puli RIVA. To so moji must have.

11. Naš plašč JUSTY si sedaj že dodobra potestirala. Kaj praviš? Kakšni so občutki, mnenje o njem?

AK: JA! Če sem iskrena, sem že zadnje tri sezone sanjala o takem oversized plašču in, ko sem ga videla v Clichéju sem bila samo waaau, grem probat! Res sem zelo zadovoljna, pod plaščem imamo dejansko lahko oblečeno samo srajčko ali oblekico, ne rabim nič drugega. Topel je za znoret  in zelo sem vesela, da sem to naredila. Zdi se mi, da bi si vsaka ženska morala privoščit tak plašč v svoji omari. Vem, da je to kar precejšen finančen zalogaj, ampak je pa vsekakor vredno.

12. Ker si resnično drobne postave (za predstavo, imaš konfekcijsko številko 34, ki pa je v nekaterih primerih lahko tudi 32), ali imaš težave dobiti oblačila, ki bi ti bila prav? Kako si to rešila s Cliché kosi konkretno recimo s plaščem JUSTY, ki ima že sam po sebi bolj oversized kroj ?

AK: Res je, JUSTY je oversized in, ko sem plašč prvič oblekla je bilo veliko razočaranje, ker sem res zelo zelo drobna in seveda me je bil sam plašč. Ampak seveda, ni bilo nobenega problema, saj smo skupaj z Cliché ekipo pogledali kakšne so moje želje, pomerili in označili, kje je potrebno plašč skrajšati/ožati in potem so šivilje uredile. Plašč je bil čez par dni v moji omari. In načeloma kljub temu, da da sem precej drobne postave, so mi vsi modni kosi Clichéja v številki 34 prav.

13. Si tudi navdušenka nad dišavami Escentric Moleules kajne? Kateri je tvoj najljubši?

AK: Z dišavami je bilo res nekaj posebnega, že ko stopiš v trgovino, vse diši po molekulah. Sicer prideš pogledat oblačila, ampak nikakor ne moreš preko tega omamnega vonja. Izbrati enega je precej velik izziv, vsi in vsak posebej so nekaj posebnega, pri vsakemu se čuti neka dodatna niansa. Sem pa se na koncu odločila, da izberem Escentric 02, ker to je bila res ljubezen na prvi pogled. Takoj ko sem ga zavohala, sem si rekla ta je moj. In resnično mu ostajam zvesta.

14. Za konec.. kaj je tvoj moto v življenju? Čemu slediš 😊

AK: Rekla bi, da če si nekaj v življenju resnično želiš, naredi vse kar je v tvoji moči, da se pravilno pripraviš, pravilno postopaš, da dovolj treniraš in se dovolj naučiš, zato da boš dosegel ta cilj, ki si si ga zadal. Velja za vse stvari v življenju. Ker če boš sam naredil vse kar lahko, ne boš mogel nikogar drugega krivit, kar pomeni, da boš pošten do samega sebe in do drugih. Verjamem pa, da če se zares pripraviš in ne prepuščaš stvari naključjem, ti vedno nekako uspe. Prava želja in pravi zagon te lahko pripeljeta do dobrih rezultatov.